Psihoterapevtski pristop
Na čustva osredotočena terapija integrira humanistične in sistemske poglede na človekovo delovanje in njegovo zmožnost spreminjanja in temelji na teoriji navezanosti. Posebnost terapije je, da se že kmalu lahko s sistematičnimi in preizkušenimi načini v terapevtski obravnavi doseže, da se zmanjšajo motnje v odraslih ljubezenskih odnosih. Med partnerji in družinskimi člani se ustvarijo varne vezi navezanosti.
Psihoterapevtski pristop je v Ottawi v letu 1980 razvila dr. Sue Johnson. Danes deluje kot profesorica klinične psihologije na Univerzi v Ottawi in je vodja Inštituta za pare in družine v Ottawi ter Mednarodnega centra za odličnost Na čustva usmerjeno terapijo – ICEEFT Centre for Excellence in Emotionally Focused Therapy. Med številnimi priznanji je prejela tudi naziv družinske psihologinje leta 2016 pri APA-Ameriški asociaciji psihologov in nagrado za raziskovanje v družinski terapiji s strani Ameriške akademije za družinsko terapijo.
Pristop na čustva sredotočene terapije je učinkovit pri delu s parih kot tudi družinami in posamezniki iz različnih kulturnih okolij. Zagotavlja zdravilni pristop v partnerskih razmerjih, kot tudi pri družinah in posameznikih, ki trpijo za anksioznostjo, depresijo, posttravmatskim stresom in kroničnimi boleznimi.
V zadnjih dvajsetih letih je bila izvedena raziskava, ki je potrdila učinkovitost pristopa. Klinične študije ugotavljajo, da je v partnerskih odnosih prišlo po opravljeni terapiji v 90% do bistvenega izboljšanja, 70-75% parov pa je povsem okrevalo. Po 30 letih raziskav vemo, da do sprememb v terapevtskem procesu pride na podlagi čustvene vključenosti.
Dober partnerski odnos je prav tako pomemben za dobro počutje otrok. Pomoč partnerjema pomeni namreč tudi pomoč njunim otrokom in mladim odraslim, da odrastejo v čustveno dobro delujočih družinah, saj pridobijo zdrave vzorce, ki jih lahko prenašajo naprej.
Prednosti na čustva osredotočene terapije
- temelji na jasnem razumevanju zakonske oz. partnerske stiske v odraslih ljubezenskih odnosih
- temelji na sodelujočem, spoštljivem in enakopravnem terapevtskem odnosu, ki je v procesu terapije ključnega pomena, saj le tako lahko deluje »zdravilno«.
- spreminjanje strategij in intervencij v terapiji je specifično, saj temelji na spremembah čustev, ki vodijo ponavljajoče se negativne vzorce (»zaplete«). Vloga terapevta je v čustveno angažiranem koreografu, ki pomaga paru ponovno ali prvič zaplesati. Terapevta zanima, kako vama pomagat, da si začneta ponovno zaupat, postati odprta drug za drugega, odzivna, da bi znala poseči drug po drugem in ustvarila varnost med seboj. Drugi pristopi so bolj osredotočeni na učenje komunikacijskih veščin ali pogajalskih tehnik, ki ne prinašajo globinskih in trajnih sprememb v odnosu. Moj fokus pa so vajina čustvena sporočila, ki si jih pošiljata, zanima me, kako delata s čustvi in osredotočam se na vajin ples, ki ga skupaj plešeta.
Terapevtka opazuje dinamiko med partnerjema in ju povezuje z njunima vedenjema na terapiji in doma. Pomaga usmerjati njune dialoge in interakcije, ki temeljijo na bolj pristnih občutkih. Terapevtka podpira partnerja v tem, da lahko pogledata na trenutne čustvene zadeve v odnosu in v povezavi z njimi odkrijeta občutke, ki jih ne prepoznata, se jih ne zavedata. Med procesom boste odkrivali tudi tiste iz preteklosti vajinega odnosa, ki vama preprečujejo, da bi se trenutno pokazala. Naučila se bosta, kako jih izraziti na način, da se bosta ponovno lahko čustveno povezala namesto, da bi se oddaljila. Naučila se bosta tudi, kako partnerju prisluhniti, ga poslušati in ostati uglašeni z njegovimi občutki in se na ustreznejši način odzvati na njegove občutke in vedenja v določenih čustvenih situacijah.
V terapiji se osredotočamo na sedanje dogajanje med partnerjema (tukaj in zdaj) in ne brskamo po preteklosti iz vajinega otroštva.
Potek terapije
Terapija vključuje devet korakov v treh fazah.
Na prvi stopnji terapevt sprva pomaga paru prepoznati zapletenost v negativnem ciklu, ki preplavlja odnos nato pa jasno prepoznati njuni poziciji v njem. Oba partnerja se naučita razumeti, na kakšen način sta prispevala k ustvarjanju vzorca interakcij, ki je v odnosu povzročil nezadovoljstvo, prepire, oddaljenost. Partnerja pridobita ponovno kontrolo v odnosu in lahko začneta opazovati, kaj se dogaja med njima. Prepoznata, da namesto bojevanja drug z drugim lahko začneta sodelovati, da bi lahko negativen cikel preobrazila v pozitiven in na ta način začela ustvarjati bolj ljubeč partnerski odnos.
Na drugi stopnji sta partnerja zelo odprta drug do drugega, ranljiva in med seboj delita že drugačne in globlje občutke in doživljanja sebe in drug drugega. Ta del procesa vidimo oz. “slišimo” terapevti kot spreminjanje glasbe v plesu partnerjev. Pari opisujejo svoje občutke kot poglobljeno doživljanje ljubezni, ki jo občutijo do partnerja ali kot ponovno zaljubljenost. To ni presenetljivo, ker sta ljubezen, ki je že bila med njima, zdaj ponovno odkrila.
Na tretji stopnji partnerja krepita in utrjujeta povezanost, ki sta jo ustvarila in iščeta nove rešitve za stare probleme. Tam, kjer sta se včasih zataknila v brezuspešnih poskusih, sta zdaj sposobna sodelovati-na področju starševstva, spolnosti, financ, življenjskih ciljev,…
Koliko časa traja terapevtski proces?
Minimalno število srečanj je od 12-20.
Trajanje terapije je odvisno predvsem od težav (težkih in stresnih življenjskih situacij, ki ste jih doživeli), od časa ki je minil, ko sta se odločila za terapevtski proces, od vaših zmožnosti oz. motiviranosti za spremembe (reden obisk srečanj) in nenazadnje moje pripravljenosti na terapevtska srečanja z uporabo supervizije. Zagotovim vam lahko, da bom v svoje delo vložila veliko truda, da bi vaš odnos kolikor mogoče hitro lahko okreval.
Primer spremembe v terapevtskem procesu
Ko se na terapiji moževa otopelost razširi v občutkih nemoči in prestrašenosti in ko začne razkrivati svojo potrebo po spoštovanju, postaja za ženo bolj dostopen. Začne se premikati iz pozicije »Ne vidim več nobenega smisla v pogovorih s teboj. Nočem se več boriti.« v pozicijo »Rad bi ti prišel bliže, želim, da mi daš priložnost! Nehaj me zbadati in me nauči, kako ti biti na razpolago.« Kritika in jeza njegove žene se razširi v strah in žalost in s tem prikliče tolažbo. Premakne se s kritične pozicije »Tebi je pač vseeno.« in ga zaprosi »Tako težko mi je reči:”Potrebujem te, da zdržiš ob meni.- Me lahko prosim potolažiš?«. Novi in drugačni cikli interakcij, ki povežejo partnerja skozi proces terapije, pripeljejo do stalne spremembe. Odnos postane varno in zdravilno okolje za oba partnerja.